Strah pred vožnjo – Nina (28 let)

Vožnje me je bilo strah že preden sem se lotila opravljati vozniški izpit, saj sem odraščala v družini, ki ji je cesta zgodaj vzela očeta in kjer je vladal negativen odnos do prometa. Izpit za avto je bil zame nedvomno najtežji izpit v življenju, veliko težji kot katerikoli šolski test, matura ali izpit na fakulteti. Vseeno pa sem bila dovolj trmasta, da sem v avtošoli vztrajala in po petih izpitih in skoraj 70 urah le dobila v roke vozniško dovoljenje. Ne glede na pridobljeno znanje pa se za volanom nisem mogla znebiti hromečega občutka panike – že v avtošoli sem po vsaki vožnji želela le čim prej pobegniti iz avta. Po opravljenem izpitu sem se vožnje izogibala v velikem loku. Nisem bila pripravljena voziti brez nekoga ob strani, ki bi imel rezervna pedala, da bi lahko preprečil moje napake. Bolj kot sem se izogibala, bolj sem bila živčna za volanom in bolj sem bila prepričana, da ogrožam vse ostale udeležence v prometu. Tako sem se uspešno izogibala soočenja s strahovi celih osem let …

V tem času sem se poročila, preselila, končevala diplomo in začela razmišljati o družini … nisem bila več srednješolka, a moja samostojnost je bila precej omejena na poti, ki jih lahko opravim peš ali z javnimi prevoznimi sredstvi. Spet mi je prav prišla moja trma in po priporočilu sodelavca sem kontaktirala Marjetko in Uršo, ki sta mi kot uglašen tim najprej pomagali ubesediti globoko zasidran strah, se postopoma pomiriti za volanom in se spoprijeti tudi z nepoznanimi cestami, ki so mi bile prej največji bavbav. Predvsem pa sem ugotovila, da kakšna majhna napakica na cesti še ne pomeni, da se bom kar zaletela v nekoga … večinoma mi šoferji niti potrobijo ne.

Danes lahko samostojno opravim vse življenjsko pomembne poti: v službo, trgovino, na obiske itd. brez večjega strahu pa se odpravim tudi v neznano. Obvladati avto pomeni svobodo gibanja in dobrino, ki je še posebej pomembna sedaj, ko v naročju držim novorojenega sinčka …

Tags:
, ,