Moja zgodba

Leta 1996 sem pridobila dovoljenje za učenje vožnje in poučevanje cestnoprometnih predpisov. V tistem času smo v Ljubljani kot družina vodili avtošolo Jaguar, v kateri smo sodelovali vsi družinski člani. Oče Andrej Košak, mama Ljubica Košak, brat Gregor Košak in jaz. Avtošola je bila med prepoznavnejšimi in uspešnejšimi v Ljubljani, skozi naša vrata pa je do vozniškega dovoljenja prišlo zelo veliko ljudi. Delo smo opravljali z veliko predanosti, energije in veselja. Nato pa je v moje življenje prišel prvi porod, ki me je osebno močno zaznamoval in postopoma spremenil tudi moj pogled na življenje ter delo z ljudmi.

Ne kompliciraj

V začetku leta 2006 sem imela za seboj zelo težak porod prvorojenca. Po treh dneh rojevanja so se v ljubljanski porodnišnici odločili za carski rez. Po operaciji sem dlje časa okrevala in se hkrati prebijala skozi prve mesece materinstva. Tri mesece nisem vozila avtomobila. Ko sem se po tem času prvič usedla za volan skupaj s sinom, sem doživela prvi panični napad. Odpovedale so mi roke, noge in misli. Občutek nemoči je bil popoln. Kljub vsemu znanju in izkušnjam, ki sem jih kot učiteljica vožnje takrat imela, nisem zmogla voziti naprej.

Čez čas sem v stiski poklicala mamo, v upanju, da me bo razumela. Želela sem si predvsem, da bi me nekdo slišal in začutil, kako težko mi je. A njen odgovor je bil zelo neposreden: »Kaj kompliciraš? UsedI se v avto in se pelji, tako kot si se do sedaj. Saj to ni nič takega.«

Takrat sem prvič zares začutila, kako osamljen je lahko človek v trenutku, ko ga preplavi strah, ki ga drugi ne razumejo. Ostala sem sama s svojim strahom, občutkom nemoči in sramom, ker kot učiteljica vožnje nisem razumela, zakaj sama ne zmorem naprej. Morda prav zato danes vem, da človeku v takem trenutku pogosto ne pomaga nasvet, ampak razumevanje, mirna prisotnost in postopnost.

„Ničesar v življenju se ni treba bati, treba je razumeti in sprejeti.“

A takrat tega še nisem znala razumeti. Ni šlo. Vrnilа sem se v stanovanje in se na vso moč zjokala. Tisti dan me je bolelo celo telo. Bila sem povsem izčrpana in prestrašena. Mož me je odpeljal k zdravniku, ker sem bila prepričana, da me je zadela kap. Po opravljenih pregledih in preiskavah mi je zdravnica mirno razložila, da z menoj ni nič nevarnega, da sem doživela panični napad. Beseda »samo« je zvenela nenavadno, saj mene ni bolelo le v mislih — bolelo me je celo telo, kot da bi me nekaj popolnoma izčrpalo.

Ponudila mi je antidepresive, vendar sem se odločila, da jih ne bom jemala, ker sem takrat še dojila. V tistem obdobju mi je šlo ogromno energije. Najtežje pa je bilo, ker sem imela občutek, da me nihče zares ne razume. Prav ta izkušnja mi je kasneje pomagala razumeti, kako resnično in telesno močno človek doživlja strah, čeprav ga drugi od zunaj pogosto ne vidijo.

Počasi in postopoma

Po malih korakih mi je uspelo. Začela sem zelo počasi in postopoma. Največ mi je pomenila podpora partnerja, ki mi je dal prostor in čas, da sem lahko izrazila svoje občutke, strahove in notranjo stisko. Sama nad seboj sem bila zelo razočarana. Imela sem občutek, da sem se pustila na cedilu in da sem izgubila nekaj, kar je bilo prej samoumevno. Najtežje mi je bilo odpustiti sebi, da sem prišla do točke, ko si nisem več zaupala.

Pomagala sem si z različnimi pristopi. S pozitivnim razmišljanjem, vizualizacijami, afirmacijami in drugimi tehnikami, ki jih danes vključujem tudi pri delu z ljudmi, ki doživljajo panične napade, strah ali omejujoča prepričanja med vožnjo.

„Prava ovira za pogumno ravnanje je, kako se odzivamo na svoje strahove.“

Zaupajte mi svojo zgodbo

Rezervirajte si prvi brezplačni pogovor in mi zaupajte svojo zgodbo.