Moja zgodba

Leta 1996 sem pridobila dovoljenje za učenje vožnje ter učenje cestno prometnih predpisov. Takrat smo imeli v lasti šolo vožnje “Jaguar” v Ljubljani, v kateri smo delovali vsi družinski člani. Oče Andrej Košak, mami Ljubica Košak, starejši brat Gregor Košak in jaz. Imeli smo eno najboljših in najuspešnejših avtošol v Ljubljani. Do vozniškega dovoljenja smo spravili res veliko strank. Delo smo opravljali z veliko vnemo, radostjo in veseljem. Dokler se ni meni zgodil prvi porod. Ta me je močno spremenil. Pred porodom sem bila samozavestna, sigurna, neomajna, prepričana vase, da zmorem vse. S porodom se je vse spremenilo.

Ne kompliciraj

V začetku leta 2006 sem imela za seboj zelo težak porod prvorojenca. Po treh dneh rojevanja so se v Ljubljanski porodnišnici odločili, da mi naredijo carski rez. Po tej operaciji sem dlje časa okrevala in se prebijala skozi prvo materinstvo. Tri mesece nisem vozila avta. Ko sem se po treh mesecih usedla v avto, skupaj s svojim sinom, sem doživela prvi panični napad. Odpovedale so mi roke, noge in glava. Bila sem popolnoma nemočna. Kljub vsemu znanju, ki sem ga kot takratna učiteljica vožnje imela, nisem zmogla voziti avta. Čez čas sem vsa obupana, poklicala svojo mamo, da bi me vsaj ona razumela, da ne morem naprej. A ni bilo tako. Mami mi je rekla: ”Kaj kompliciraš, usedi se v avto in se pelji, tako kot si se do sedaj. Saj to ni nič takega, ne kompliciraj!”

„Ničesar v življenju se ni treba bati, treba je razumeti in sprejeti.“

No, pa ni šlo. Šla sem nazaj v stanovanje in se na vso moč zjokala. Ta dan me je bolelo celo telo. Mož me je moral peljati k zdravniku na pregled, ker sem mislila, da me je zadela kap. Po opravljenih vseh pregledih in slikah, mi je zdravnica razložila, da mi ni nič, da sem SAMO doživela panični napad. Samo panični napad je bil, mene je bolelo celo telo. Moje telo je bilo povsem izmučeno. Zdravnica mi je ponudila antidepresive, a sem se odločila, da jih ne bom jemala, ker sem takrat še dojila. Takrat mi je šlo veliko energije. Najtežje je bilo, ker me ni nihče razumel.

Počasi in postopoma

Po malih korakih mi je uspelo. Lotila sem se zelo počasi in postopoma. Največ mi je pomenila podpora partnerja, ki mi je nudil prostor in čas, da sem lahko izrazila svoje občutke in čustva. Sama nad seboj sem bila povsem razočarana, imela sem občutek, da sem se pustila na cedilu. Najtežje mi je bilo odpustiti sebi, da sem si dovolila takega ravnanja s seboj. Med drugim sem si pomagala s pozitivnim razmišljanjem, z vizualizacijami, afirmacijami in ostalimi tehnikami, ki jih danes uporabljam pri delu z ljudmi, ki imajo panične napade ter omejena prepričanja med vožnjo.

„Prava ovira za pogumno ravnanje je, kako se odzivamo na svoje strahove.“

Zaupajte mi svojo zgodbo

Rezervirajte si virtualni posvet z menoj in mi zaupajte svojo zgodbo.