Presrečna sem, da sem se vključila v program reaktivacije v promet. Prepričana sem, da mi je program reaktivacije v promet izboljšal kvaliteto mojega in hčerinega življenja. Življenje, ki ga s hčero živiva zdaj je naenkrat ponovno dobilo smisel. Rada se vozim naokoli, da lahko spoznavam nove kraje in nove ljudi. Brez tega programa ne bi zmogla.

Stara sem 39 let, izpit imam od 18 leta, a praktično nisem vozila. Izpit sem opravila v Mariboru, na kar sem se po študiju preselila v Ljubljano. Pred eno skoraj nesrečo, ki ni niti omembe vredna, sem razvila močan strah – mislim, da kar fobijo, in nisem več sedla za volan. Pred vključitvijo v program se je moja fobija pred vožnjo še povečevala in stopnjevala. Fobija pred vožnjo mi je oteževala celo življenje. Še celo, ko je bilo v nočnih urah potrebno iti na Ljubljansko urgenco, sem se tja odpeljala s taxijem. Kdor še ni doživel fobije pred vožnjo me težko razume o čem govorim. Enostavno nisem bila sposobna za vožnjo. Ko sem začela s programom je moja fobija bila še vedno zelo veliko. Postopoma je bilo bolje. Potrebovala sem veliko razumevanja, posluha, potrpljenja z mojo fobijo pred vožnjo. Potrebovala sem ob sebi osebo, ki sem ji zaupala, me je znala preusmeriti in samo tako mi je uspelo. Danes, ko pišem te vrstice sem ponosna na svoj uspeh. Moja fobija pred vožnjo je popolnoma drugačne narave. Imam jo pod nadzorom in ravno tako tudi vožnjo. Hvala, da sem lahko bila del vašega programa.

Od nekdaj so mi doma govorili, da ne znam voziti, da bom komu kaj naredila, koga poškodovala,… Ko sem se poročila, je bil moj mož še profesionalen voznik. S tem se je moje stanje samo še poslabšalo. Popolnoma sem prekinila z vožnjami, saj sem začela vsem verjeti, da moja vožnja ni za nič. Po daljšem času se je sin odselil v tujino in si tam ustvaril družino. Moja motivacija za vožnjo se je povečala. Skupaj z Marjetko nama je uspelo. Veliko spodbude, pozitivnega razmišljanja in meni je uspelo. Hvaležna sem, da sva se spoznali. Hvala lepa.

Rad bi povedal ljudem, ki mislijo, da so sami s tem problemom, da to nikakor ne drži in da naj si čim prej poiščejo strokovno pomoč in radostno zaživijo življenje tudi v prometu.

Sedaj živim in samo to je tisto, kar šteje. Srčna hvala vsem na moji poti, ki so mi kot kitajski zid stali ob strani in me še vedno razumevajoče gledajo tudi, ko delam napake.

Skupaj z učiteljico sva premagali prav vsako najmanjšo stopničko in res je zelo pomembno, koga imaš ob sebi, da te bodri, spodbuja, uči. Sedaj je minilo eno leto od mojih prvih korakov v programu. Kupila sem si avto in to po svoji meri.