Za volan po 35 letih
Ko je decembra 2024 izgubila moža, s katerim sta bila nerazdružljiva celih 60 let, se je svet za trenutek ustavil. V garaži je stal avto – kot spomin, kot breme, kot možnost. Vozila ni že 35 let. A nekaj v njej je reklo, da ne more čakati, da jo življenje povozi.
Sin ji je, ob prebiranju revije Jana, podal članek o meni. Prebral ga je, pokimal in rekel:
“Mama, pokliči. Mislim, da je to to.”
Gospa je poklicala. Dogovorili sva se za prvo srečanje – previdno, na šolskem vozilu, da bo bolj varno in manj naporno.
Korak za korakom sva napredovali.
Ves čas sem jo bodrila: “Gospa, odlično vam gre.”
Dobivala je pogum, vero vase – in samozavest, ki je 35 let čakala v senci.
Zdaj se pripravlja, da junija dopolni 80 let. Upanje nosi tiho:
“Upam, da mi bodo podaljšali vozniško dovoljenje, da bom lahko šla k frizerju, k zdravniku… in na britof. K možu. Tako sva se imela rada.”
Gospa se nasmehne, a v kotičku oči se zalesketa solza. Na hitro jo obriše, globoko vdihne in reče:
“A greva?”
In sva šli. Na pot. Jo skupaj prehodili, prejokali – in obe v sebi našli moč.
Gospa moja draga, vi ste meni zgled.
Zgled, da je mogoče zbrati voljo, moč in pogum – tudi v poznih letih življenja.
Moj globok poklon.
Marjetka
