Letos, junija 2025, bo 10 let odkar sem opravila izpit za avto. Kako čas beži,… Ampak gremo lepo po vrsti.
Srednja šola
Ko sem hodila v srednjo šolo, dober mesec pred mojim 18. letom, smo imeli možnost v okviru srednje šole opraviti vozniški izpit. Tega sem bila vesela, saj sem mislila, da bom že pri svojih 18. letih dobila vozniški izpit, vendar temu ni bilo tako. Prišla sem domov iz šole, to novico povedala očetu, a je oče takrat odločno rekel »NE«, da vozniškega izpita še ne rabim, ker imam vse na dosegu roke (tako mestni LPP avtobus, taxi službo, kot vlak ali hoja peš). V tistem trenutku, ko je oče rekel ne, se mi je vse zamerilo. Kar naenkrat sem izgubila tisto željo po vozniškem izpitu. Nisem in nisem ga želela opravljati, saj se mi je tisti odločen ne iz strani očeta tako zelo zameril, da sem v sebi izgubila tisto željo po izpitu.
Minilo je nekaj let,…
Minilo je kar nekaj let, ko se je nekega dne moj oče sam od sebe odločil zdaj je čas, da grem jaz delati izpit za avto. Jaz nisem imela nobene želje po izpitu. Prijavila sem se na prvo pomoč (opravim v prvem poskusu), CPP izpit teorije sem opravila šele v tretjem poizkusu. Potem sem poklicala svojega inštruktorja ter začela z njim voziti avto.
Začetek v šoli vožnje
Priznam, ko sem spoznala kakšen je inštruktor se mi je še bolj zamerilo vse skupaj. Nisem in nisem želela sploh voziti avta. Bila sem trda za volanom, noge sem imela mravljinčaste. Imela sem zelo slabo izkušnjo z inštruktorjem, ki me ni naučil praktično ničesar. Nisem imela nočne relacije. Po hitrem postopku se je inštruktor odločil, da imam dovolj ur, da sem pripravljena na glavno vožnjo. Očetu sploh nisem omenila, da imam glavno vožnjo. Bila sem slabe volje, ker sem izpit delala bolj pod prisilo kot z željo. V sebi sem čutila strah. Na dan glavne vožnje sem si rekla, bodi mirna in odpelji kot le najboljše znaš. Tako sem glavno vožnjo kljub dvema zelo majhnima napakicama naredila v PRVEM POSKUSU. Tega sem bila vesela, da mi je v prvem poskusu uspela glavna vožnja.
Izpit sem pridobila,..
Izpit sem pridobila, a vozila nisem nikoli. Če pa sem se v avto že spravila, sem bila trda kot kamen. Noge, roke so ohromele. Nikakor se nisem mogla spraviti k sebi. Strah, ki sem ga imela pred vožnjo, me je tako zelo oviral, da sem se včasih kar jokala, ker nisem zmogla ničesar. Spoznala sem fanta, a tudi z njim nisem mogla voziti avta. Ni me razumel kako je to mogoče, da imam izpit za avto, da vozim pa ne. Tako, da sem dobila še večji odpor proti vožnji z avtom. Tako so minevali dnevi, leta, ko še vedno nisem vozila avta. V meni se je kljub neizmernemu strahu pred vožnjo z avtom, pojavila tista majhna želja, da bi nekega dne rada vozila avto brez kakršnegakoli strahu.
Kako sem našla premagovanje strahu za volanom
Nekega večera, ko smo se odpravljali ven malo zabavati, mi je fant spet rekel: “Kdaj misliš ti voziti avto?” V tistem trenutku sem postala besna, jezna in žalostna hkrati, ker me fant ni mogel razumeti zakaj ne morem voziti avta. Usedla sem se pred računalnik in v »strička Googla«, ki naj bi bil vseved 😀, napišem: »Kako premagati strah pred vožnjo z avtom?« In glej ga zlomka, striček Google mi je takoj našel program Brez strahu za volan, ki ga opravlja Marjetka. Takoj grem na njeno spletno stran, da najdem njen kontakt. Tako sem našla njen e-mail naslov in se odločila, da ji napišem kratko žalostno zgodbo kaj se mi dogaja. Ne boste verjeti, Marjetki sem mail pisala leta 2021, v času Covida-19, a ta mail še danes hranim na svojem mailu. Bila sem vesela njenega odgovora, ko je rekla, da naj jo pokličem in se bova preko telefona lažje pogovorili. Komaj sem čakala, da jo pokličem. Prav spomnim se še tega dneva, ko sem Marjetko poklicala in ji dejansko začela jokati v telefon ter ji rekla, da meni nikoli zaradi tega strahu ne bo uspelo premagati strah pred vožnjo z avtom.
Vožnja z Marjetko
Prišel je dan, ko sva se z Marjetko dobili – voziti sva začeli avto z ročnim menjalnikom. Ni in ni šlo, kljub Marjetkini podpori, sem v sebi čutila strah, da mi ne gre in ne gre. Minilo je nekaj časa, ko z Marjetko nisva vadili voženj z avtom, ker sem potrebovala čas, da predelam v sebi vse skupaj in sama pri sebi ugotovim kaj je tisto kar me ovira pri vožnji z avtom. Ko sem prišla malo k sebi, sem pisala Marjetki, če se lahko dobiva na online svetovanju, da ji povem kako se počutim. Ugotovila sem kaj je tisto kar mene muči pri vožnji. Priznala sem ji, da me je dejansko strah sklopke in ročnega menjalnika. Marjetka mi reče: “Bravo, to je velik korak, da si sama sebi priznala česa te je strah.” Že samo s tem, ko sem sama sebi priznala česa me je dejansko strah, sem v sebi začutila olajšanje. Počutila sem se kot prerojeno. Preden sva z Marjetko zaključili z online svetovanjem, sva se dogovorili, da bova nadaljevali najine vožnje z njenim avtom, ki je bil avtomatik. Ko sem se usedla v avto z avtomatskim menjalnikom in začela voziti avto, je kar naenkrat strah izgini. Začela sem se smejati ter Marjetki govoriti ja, to je zame avto – avtomatik. Tako sem bila vesela, da ne znam opisati z besedami kako sem se počutila, kot prerojena. Strah je izginil v sekundi.
Vožnja s car sharingom
Čez nekaj časa mi je Marjetka omenila, da obstaja storitev car sharing (Avant2Go). Lahko najameš avto, plačaš samo toliko kolikor porabiš. Tako sem dobila željo, da bi skupaj z Marjetko poskusila to storitev in sva šli vaditi premagovanje strahu kar s car sharingom. Ko sem ugotovila kako sistem poteka, sem opazila, da ni to neka umetnost. Z Marjetko nekaj časa nisem imela voženj, a želja po samostojni vožnji me je gnala naprej. Tako sem si rekla, lani 2024 junija, da grem najeti avto in se čisto sama odpeljem en krog. Priznam, tisti dan sem bila živčna, ker je to nekaj novega zame, a sem si rekla, da moram iti en krog, saj me je želja po vožnji gnala naprej. Tako sem najela od car sharinga meni najljubši avto: Peugeota e-2008 in se odpeljala do Ljubljanskega BTC- ja in nazaj, kjer sem avto najela. Po končanem najemu so se mi sicer tresle noge ampak od pozitivnega občutka, da sem uspela premagati strah in se čisto sama usesti v avto ter odpeljati kamor mi srce poželi. Takoj sem pisala Marjetki, ki me je naslednji dan poklicala in mi čestitala, bila je noro ponosna name, da sem sama uspela iti še korak naprej, da sem se usedla v avto in odpeljala. Od tistega dne, ko sem se sama usedla v avto brez da mi me kdorkoli silil v to, se sedaj čisto brez težav usedem v avto in odpeljem, tega negativnega strahu pred vožnjo z avtom sploh ne čutim več.
Moja svoboda v prometu
Ko se pogledam nazaj, moram reči, da sem sama z veliko pomoči iz strani Marjetke res naredila tako velik korak k samostojni vožnji, da sploh ne morem verjeti, da sem to jaz. Še par let nazaj sem bila prepričana, da nikoli ne bom zmogla voziti avta. Bilo mi je žal, da imam izpit za avto, da ga najrajši sploh ne bi imela. Ko se pogledam sedaj, ne morem verjeti, da sem to ista jaz. Avto z avtomatskim menjalnikom mi je spremenil življenje za 360° stopinj na bolje. Zdaj mi niti malo ni žal, da imam izpit za avto. Počutim se tako srečno, popolno, veselo in v srcu čutim neizmerno toplino, ker sem dejansko začela oboževati vožnje z avtom, ko jih še par let nazaj sploh marala nisem.
Program premagovanja strahu za volanom
Program premagovanja strahu za volanom z Marjetko mi je omogočil točno to, kar sem si dolgo v sebi želela. Da bom nekega dne vozila avto popolnoma samostojno in to s tako veliko željo.
Za konec lahko rečem samo tole: »Sama sebi sem dala priložnost, da sem premagala strah pred vožnjo z avtom, ki sem ga z veliko: volje, truda, opore, podpore, zaupanja ter razumevanja iz strani Marjetke tudi premagala!«
Marjetka, najlepša hvala za vso pomoč, da si vedno verjela vame, da mi bo nekega dne uspelo premagati strah pred vožnjo z avtom. In res mi je uspelo. Verjamem, da mi brez tvoje pomoči verjetno še danes ne bi uspelo premagati strahu pred vožnjo za volanom.
Barbara, 37 let.
