Moja izkušnja v programu “Brez strahu za volanom”

Metka, 29 let

Po končani srednji šoli sem opravila izpit za avto v tretjem poskusu.  Član komisije ni bil popolnoma zadovoljen z mojo izpitno vožnjo, a ga je moja takratna inštruktorica uspela prepričati, da sem varna voznica. Zagovarjala je, da so me na izpitni vožnji ponekod izdali živci in si zaslužim opraviti preizkus. Zaradi te situacije sem imela po opravljenem izpitu občutek, da si ga nisem popolnoma zaslužila. Tudi sicer ko gledam nazaj, sem šla izpit opravljat, ker so ga takrat opravljali vsi moji sovrstniki, ne pa zato, ker bi ga takrat potrebovala ali imela željo po samostojni vožnji. Posledično sem po narejenem izpitu zelo malo vozila, nisem si zaupala za volanom. Prav tako  mi ni pripomogel odnos staršev, ki mi nista želela posojati avta, ker je bil takrat nov pri hiši. Sčasoma sem razvila neprijetne občutke in strahove ob vožnji tudi z drugimi ljudmi, še posebej na avtocesti, kjer me je bilo predvsem strah, ko je voznik prehiteval tovornjake ali avtobuse. Po opravljeni fakulteti in nekaj letih službe sem si začela močno želeti, da bi začela voziti, saj me je začelo dejstvo, da ne vozim, omejevati, to nesposobnost sem povezovala tudi z nesamostojnostjo.

Imela sem srečo, da sem po naključju z brskanjem po internetu o načinih premagovanja strahu pred vožnjo naletela na Marjetko iz Brez strahu za volanom. Hitro sva se dogovorili za srečanje in začeli voziti kratke razdalje v okolišu. Dobivala sem pozitivne občutke glede vožnje in se veselila najinih srečanj. Postopoma sva napredovali, ugotovila sem, da mi ustreza počasen razvoj veščin za volanom, da je program “Brez strahu za  volanom” ravno pravšnji zame.  Ko sva z avtom osvojili prestolnico in regionalne ceste in sem se na te poti redno podala tudi sama brez spremstva, me je čakala še avtocesta, pred katero sem kar trepetala, saj me je bilo strah, da bi me ob vožnji zagrabila panika ali pa da ne bi pravilno odreagirala. Pa sva se tudi tega kot vsega prej lotili počasi, postopoma. Prvo, drugo, tretje najino srečanje sva prevozili samo en uvoz in izvoz, pa ponovili. Četrtič sva se že zapeljali kakšen izvoz dlje, in tako je vsakič postajalo lažje in sva pridno pridobivali kilometre na avtocesti. Bila sem prepričana, da ne bom prehitevala tovornjakov in avtobusov, pa sva z mehkim prehodom in čakanjem na pravi trenutek osvojili tudi to. Marjetka me je vedno pozitivno spodbujala k novim korakom, a če nanje še nisem bila pripravljena, toplo potolažila, da je tudi tako čisto v redu in bo že prišel pravi čas. Na tak način sem z njeno pomočjo premagala svoj velik strah in omejitev, poleg tega sem tudi bolj sproščena v avtu kot sovoznica, kar je vsekakor pozitivno vplivalo na kvaliteto mojega življenja, saj kar nekaj ur preživimo na cesti. Vse kar lahko rečem, da je program “Brez strahu za volanom” name deloval zelo pozitivno. Danes si popolnoma zaupam in se sama usedem v avto in odpeljem na želene destinacije.