Samo moja zgodba

Zgodba je povsem resnična in samo moja.

Vse skupaj se je začelo leta 2006. Za seboj sem imela zelo težaven porod, ki se je po treh dneh rojevanja končal s carskim rezom. Ko sem prišla z otrokom iz porodnišnice domov, pa nama ni in ni steklo dojenje. Moja vprašanja so bila: »Kako imam lahko tako velika prsa, a mleka za sina pa nimam dovolj? Le kakšna mama sem, da ne morem nahraniti svojega otroka?«  Tako se je vame naselil dvom, da ne znam poskrbeti za otroka, niti nahranit ga ne morem….

Ni mi bilo lahko. Ko se je s hranjenjem nekoliko umirilo, ko so se mi zacelile rane od carskega reza, mi je mami rekla, da naj se s sinom pripeljeva v firmo (takrat smo imeli v Ljubljani eno izmed najbolj uspešnih družinskih avtošol). Vožnjo smo poučevali oče, mama, brat in jaz. Bili smo poklicni vozniki.

A ups, pri meni se je zataknilo. Ni in ni šlo. Ko sem se usedla z majhnim otrokom v avto, me je zagrabila panika. Roke so se mi potile, pospešeno sem dihala, vsa sem se tresla in taka nisem zmogla odpeljati izpred hiše. Šla sem nazaj domov in to izkušnjo podelila s svojim možem. Le ta mi je rekel, da naj se ne forsiram preveč, da je potreben čas. Vedno je verjel vame, da mi bo ob pravem času uspelo. In v večkratnih poskusih mi tudi je. Ampak vam povem, da mi ni bilo lahko. Takrat sem spoznala kako izgleda panični napad, kako si nemočen ob tem. Od takrat sem razvila, nadgradila tehniko, ki je že številnim pomagala, da so se samostojno odpravili na pot. Zdi se mi, da je to moje poslanstvo, saj lahko ljudi razumem in verjamem, da jim bo uspelo.

Hvala vsem za zaupanje.

Rada vas imam. Marjetka 47 let

.